KAJ SE DOGAJA Z »ZMAJČKI« IZ POSTOJNSKE JAME? SO ŠE ŽIVI?

Možnost, da bi se iz 64 jajčec izlegla in preživela kakšna ličinka, je bila minimalna: po statistikah znanstvenikov naj bi v naravi od več sto jajčec, kolikor jih predvidoma odloži samička v času življenja, odraslost dosegla samo dva zarodka. Vendar smo bili v Postojnski jami odločni, da upravičimo ugled zibelke speleobiologije. Povezali smo se z vrhunskimi strokovnjaki, želja in trdo delo celotne ekipe sta bila močnejša od znanstvenih napovedi: mladički so se izlegli iz več kot tretjine jajčec. Z nami so se veselili vsi, ki so zgodbo spremljali, znanstveniki pa so bili navdušeni, ko smo poročali, da se je izleglo kar 22 ličink.

V zadnjih dveh letih pa je bilo novic o »zmajčkih« malo, zato so nas ljudje začeli spraševati, če je z njimi vse v redu ali je šlo kaj narobe. A razloga za skrb ni. Nasprotno, vse je v najlepšem redu, le poročali smo malo, saj so nas »zmajčki« zelo zaposlovali.

Posebej zanje smo razvili podzemni laboratorij, kjer smo v skrbno nadzorovanih razmerah usmerjali in spremljali njihov razvoj. Ličinke so namreč izjemno občutljive: pretijo jim različne okužbe, ki so lahko usodne. Bali smo se, kako bodo sprejemale hrano, kakšna bo njihova “socializacija”. Globoko v podzemlju, daleč od oči javnosti, so številne skrbi terjale neprestano pripravljenost, ne glede na čas v dnevu. Ena napaka bi lahko pomenila izgubo vseh 22 dragocenih »zmajčkov«. Še posebej težko nam je bilo, ko je kmalu po izleganju poginila prva ličinka. Vendar se lahko danes - po treh letih - pohvalimo, da tudi edina. Znanstveniki niso navdušeni le nad izredno visoko stopnjo preživetja embrijev (kar 92-odstotno), pač pa tudi nad hitrim razvojem. 21 mladičkov je zdravih, so pravcate »replike« odraslih ribic  in bodo kmalu prvič na ogled javnosti. Pod strogo določenimi pogoji, seveda. 

USODNI SPOPAD IN VIKTORJEVA NOVA NOGICA

Dogajanje v akvarjih je bilo v zadnjih dveh letih zelo razburljivo, saj so mladički  z odraščanjem začeli meriti moči. Po lanskem spopadu dveh juvenilov je eden utrpel grde poškodbe zadnje okončine. Poškodovanca smo takoj ločili,  ga oskrbeli in spremljali 24 ur na dan. Pazili smo, da se rana ne bi okužila s plesnijo, kar bi ogrozilo njegovo življenje. Ko so strokovnjaki že razmišljali, da bo potrebna amputacija, se je zgodilo nepričakovano. Poškodovani del nogice je enostavno odpadel. »Zmajčku«, ki smo ga poimenovali Viktor, je v letu in pol zrasla nova noga. Vse faze smo skrbno beležili in fotografirali, zato lahko prvič objavimo posnetke regeneracije proteusove noge. V dobri minuti si lahko ogledate, kako je Viktor poškodovano nogico preprosto nadomestil z novo. »Čeprav je iz starejše literature poznano, da lahko človeška ribica regenerira okončine in tudi plavutno gubo repa, je kontinuirano spremljanje in fotografiranje regeneracije okončine juvenila omogočilo, da smo opisali morfologijo in časovni potek regeneracije, kar do sedaj še ni bilo narejeno. Gre torej za enega prvih kronoloških opisov tega izjemnega procesa pri tej skrivnostni prebivalki podzemnih voda Dinarskega krasa,« je povedala dr. Malijeva iz Biotehniške fakultete.  

Njen kolega, ameriški biolog dr. Stanley Sessions,  je postopek regeneracije slikovito opisal kot »čarovnijo, ki je ljudje ne zmoremo.«  To čarovnijo pa v veliki meri ustvarjajo matične celice. »Človeške ribice lahko zelo preprosto aktivirajo svoje matične celice, dognanja povezana s tem pa so lahko zelo pomembna za medicino,« je še povedal. »Zanimivo je, da se Viktor sploh ni trudil zaceliti poškodovane noge, ampak se je je preprosto znebil,« pa je v šali dodal jamski biolog Primož Gnezda. Še bolj zanimivo je, da je po letu in pol nova desna nogica popolnoma enakovredna levi. Viktor se že lepo opira nanjo in se sprehaja po svojem akvariju.

SELITEV

V »skrivališču zmajčkov« - laboratoriju Postojnske jame - skupaj z mladički doživljamo pomembne premike. Biologa smo spremljali, ko je bil na posebni misiji – selitvi dveh mladičkov v večji akvarij. »To je velik trenutek zanju. Zdaj so mladički že tako veliki, da jim posode, v katerih se nahajajo od izleganja, kmalu ne bodo več zadostovale,« je razložil Gnezda. Mladički, ki so ob izleganju merili le 1,7 cm, namreč merijo že skoraj 12 cm.

»Postopoma začenjamo s selitvami vseh mladičkov, zato bomo potrebovali veliko akvarijev. Želimo si, da bi nekatere izmed njih kmalu lahko predstavili tudi širši javnosti in bi lahko vsak obiskal te neverjetne živali ter slišal posebne zgodbe iz našega edinstvenega podzemnega laboratorija,« premišljuje Katja Dolenc Batagelj, ki od začetka vodi ekipo laboratorija.

LABORATORIJ POSTOJNSKE JAME

Doprinosi laboratorija k razumevanju življenja človeških ribic so dragoceni, saj naše človeške ribice ne presenečajo več »zgolj« z dejstvom, da lahko živijo tudi 100 let, brez hrane pa preživijo kar 6 let. Edinstveni laboratorij po mnenju znanstvenikov postavlja nove mejnike pri vzpostavljanju optimalnih umetnih pogojev za uspešno gojenje proteusov, kar lahko v prihodnosti pomembno prispeva k ohranjanju te izjemne živalske vrste. Ekipo sestavljajo vodja laboratorija Katja Dolenc Batagelj, dva hišna biologa zaposlena v Postojnski jami: Primož Gnezda in Katarina Kanduč ter dva zunanja biologa. Dr. Stanley Sessions iz newyorškega kolidža Hartwick in dr. Lilijana Bizjak Mali iz ljubljanske Biotehniške fakultete z nami spremljata mladičke že od odlaganja jajčec v velikem razstavnem akvariju leta 2016 in sodelujeta s strokovnimi nasveti. Dr. Sessions je tokrat pomagal z znanstveno razlago dogajanja pri procesu regeneracije okončine, dr. Bizjak Mali pa je Viktorjevo zgodbo septembra  predstavila  svetovni znanstveni javnosti na 20. evropskem herpetološkem kongresu v Milanu.

Sodelovanje z znanostjo je za Postojnsko jamo pomembno, saj tudi tako utrjujemo njen sloves zibelke speleobiologije in biodiverzitetno najbogatejše jame na svetu.