Verjetno redko kdo pomisli, kaj vse se skriva pod našimi nogami. V mestih to sicer nima smisla, ker bi pogosto prišli do neprijetnih prizorov, ampak na krasu je to druga zgodba. Postojnsko podzemlje že 200 let razvnema človeško domišljijo in radovednost. Ta novi svet, ki se je odprl ljudem po odkritju Postojnske jame, je ponujal različne ideje – od tistih o jamski železnici, električnih lučeh, ko niti Ljubljana še ni bila razsvetljena z njimi, o avanturah, ki so spominjale na romane Julesa Verna.

Niso pa ljudje nikoli razmišljali o tem, da bi v jami postavili nebotičnik ali katedralo. Za to je jama poskrbela sama. Na več kot 24 kilometrih Postojnske jame se pokrajina jamskega sveta spreminja prav tako kot na površju: gore se dvigajo, reke žuborijo, odpirajo so ogromne dvorane, ki skrivajo vhode v ozke rove. Če se v mislih kot »dron« odpravite po tej pokrajini, se 50 metrov pod površjem (skoraj dobesedno) lahko zataknete ob Nebotičnik.

Počasi ...

Vemo, da življenje pod zemljo poteka zelo počasi, naša življenja v primerjavi z milijoni let starimi jamami so drobci v dolgi zgodovini Zemlje. Pravijo, da kapniki v povprečju zrastejo en milimeter v desetih letih, vendar pa je to precej nenatančna ocena, saj ponekod v Postojnski jami rastejo hitreje, ponekod počasneje, saj se siga izloča različno hitro. Nekaj milimetrov lahko zraste že v nekaj letih ali pa v tisoč letih, vse je odvisno od pogojev, kot so jakost kapljanja, sestava vode, stalnost curka vode, iz katerega se siga izloča ...

Če poskušamo zapletene procese prevesti v poljudno govorico, je edino, kar lahko rečemo z gotovostjo, da kapniki rastejo res počasi – še počasneje, kot se premikamo v jutranji prometni konici.

Najstarejši

Najstarejši datirani stalagmit ob turistični poti Postojnske jame imenujemo Nebotičnik in že sama velikost tega kapnika napoveduje njegovo starost – v višino meri 16 metrov, v širino toliko, da ga s prostim očesom ne dojamete kot kapnik, ampak prej kot sigasto steno ob turistični poti, ki ustavi razgled. Znanstveniki so ga datirali s posebno tehniko in njegova uradna starost ni »tako star, da ne moreš mimo njega«, ampak okoli 150.000 let.

Samo za primerjavo: Postojnska jama je začela nastajati pred približno tremi milijoni let v 70 milijonov let starih apnencih, kar pomeni, da je Nebotičnik še »mladič«. Čeprav je Nebotičnik najstarejši ob turistični poti Postojnske jame, jama skriva še starejše – tudi več kot pol milijona let stare kapnike.

Velikani

Velikost je ena od glavnih lastnosti Postojnske jame, ki jo že več stoletij omenjajo obiskovalci, znanstveniki in raziskovalci, zato je skoraj logično, da podzemni Nebotičnik ne stoji sam. Ob njem se kot gozd iz kapnikov bohotijo visoki, mogočni in baročno okrašeni stalagmiti, ki se počasi, a vztrajno poskušajo dotakniti stropa. Z enim imenom jih imenujemo Giganti. Z vrha Kalvarije ali Velike gore ponujajo enega najosupljivejših razgledov v Postojnski jami.

Gora pod zemljo?

Nebotičnik raste tik pod vrhom Kalvarije, podorne dvorane, ki je nastala ob udoru jamskega stropa. Kalvarija ima prostornino, večjo od 168.000 kubičnih metrov. To je toliko, da bi vanjo zlahka spravili londonsko katedralo sv. Pavla ... s še kakšnim prizidkom ali dvema.

Toda brez skrbi, če se odločite za odpravo na to goro, ne bo nič padlo s stropa, saj je ta naravni obok danes zelo trden. Udori stropa sicer v jamah niso nič nenavadnega, (so celo definicija besede saj celo SSKJ piše o njih ob besedi udor), a Postojnska jama tudi tu ponuja posebne prizore. Ogromni podorni bloki – ostanki nekdanjega stropa – so jasno vidni že na poti skozi jamo. Ob sopihajočem vzponu na goro na teh ostankih stropa danes še vedno rastejo neverjetne kapniške tvorbe, ki že tisočletja ustvarjajo osupljivo pokrajino. Če se nanjo ozrete z vrha Kalvarije, vam bodo ti prizori vzeli sapo, najbolj pa bodo izstopali Giganti – veliki, barvni kapniki, ki kar tekmujejo, kateri se bo prvi dotaknil stropa.