"Popotniki, ki so v starih časih v kočijah ali na konjih potovali med Ljubljano in Trstom, so pravili, da se jih včasih loteva čuden občutek. Ne samo nekoč, tudi danes se človeku to zgodi. Naj se le spomni, kdor ne verjame, kaj reče v avtu ali stoječ na robu zelenega kraškega polja svoji ženi, namreč: čuden občutek se me loteva, ali se tebe tudi? Žena ga presenečeno pogleda: Kako veš? Pravkar sem to pomislila. Da, da, saj vemo, zakaj sta to pomislila in kakšen je ta občutek: lahna vrtoglavica, kot da se nam bo udrlo pod nogami.

Od nekdaj, od grških mitov in ljudskih bajk slutimo, da je pod našimi nogami nekaj, česar ne poznamo, svet podzemlja in fantastičnih prikazni, najpogosteje strašnih, a kljub temu od nekdaj obstaja tudi želja, da bi ta svet, mundus subterraneus, kakor so ga imenovali učeni ljudje, spoznali. Eden največjih učenjakov v človeški zgodovini, Edmond Halley, po katerem se imenuje znameniti komet, je v sedemnajstem stoletju matematično dokazal, da je Zemlja votla in mi živimo na njeni lupini. Ni dvomil, da ima prav, vendar pa tega ni mogel preveriti. Danes vemo, da se je genialni znanstvenik motil, Zemlja ni votla.

Vemo pa tudi, da svet podzemlja obstaja, prav tukaj, na Krasu, kjer ljudje od nekdaj vedo, da reke izginjajo v podzemlje in kjer se popotnikov loteva čuden občutek, slutnja, da je spodaj nek drug svet. Seveda, kako se jih ne bi, ko pa danes vemo, da res potujejo po zemeljski lupini, ki ima pod seboj votle prostore, hodnike in predore, skozi katere se ponekod pretaka voda, drugod hladni zračni tokovi, razprostirajo se dvorane in visoki hodniki, široke reke hrumijo skozi prazne prostore in majhni potočki se zlivajo vanje, ponekod te vode pridrejo na zemeljsko površja pod drugimi imeni, drugod naredijo velika jezera, ki kmalu spet izginejo.  

Danes to vemo, a vsega tega nismo vedeli, dokler 14. aprila 1818 postojnski domačin Luka Čeč ni splezal čez skale v jamo in za dolgo čas izginil. Ko se je končno znova prikazal, je zaklical: Tu je nov svet!

Človeške oči so takrat - prvič, odkar svet stoji – ugledale prizore tega novega, podzemeljskega sveta. V njem ni bilo nevarnih pošasti, ni bilo vilinskih bitij, ni bilo enookega Homerjevega velikana, ni bilo zmajev, ki bruhajo ogenj, tudi peklenskega ognja ni bilo in ne Dantejevih devetih krogov pekla. Bilo je nekaj takega, od česar je duša zmedena. Kdor je pameten, pravi grški filozof Platon, ta ve, da lahko oči dvakrat in iz dveh vzrokov odpovedo: prvič, če stopimo iz svetlobe v temo, in drugič, če iz teme stopimo v svetlobo. Ko se potem prepriča, da je podobno tudi z dušo, se nikoli ne začne nespametno smejati, če vidi, da je duša zmedena. Morda so tisti, ki so ugledali Luko Čeča, ki je prišel iz jame, pomislili, da je njegova duša zmedena, ker je videl strašni svet nevarnega podzemlja. Kajti Čeč ni trdil samo, da je videl nov svet, rekel je, da je videl nič več in nič manj kot - nebeški raj. Samo zmedena duša lahko trdi, da so nebesa pod zemljo, nebesa so vendar tam zgoraj, kjer so zvezde. Danes se njegovim besedam nihče več nespametno ne smeje.

Kadar se z nekoliko tesnobnimi občutki dvesto let pozneje spuščamo v svet Postojnske jame, je kmalu, kakor nekoč njegova, tudi naša duša zmedena, ko tam spodaj ugledamo svet, kakršnega doslej nismo poznali. Svet čiste lepote. Ko se znajdemo v labirintih in med kapniki v dvoranah prestolnice fantastične podzemeljske pokrajine, nas ne presune samo brezkompromisna lepota zemeljskega kiparstva, skladja vode in kamna, neskončne ustvarjalne moči narave. Presune nas tudi spoznanje o času: kar gledamo okrog sebe, je nastajalo milijone let. Kdo smo, kaj smo, uboge človeške ribice s svojimi minljivimi življenji? Hkrati na začetku in svojem koncu. Toda dano nam je, da ob pogledu v Stvarnikovo delavnico, kot bi rekel pesnik – raje bi rekli: umetnino - čutimo, razumemo in ljubimo, kar je velikega, lepega in močnejšega od nas. Kar je nebeškega. Ni se motil, tisti, ki je prvič ugledal Goro v podzemlju: nebesa so tam, kjer je lepota.

Ko upremo pogled vanjo, jo lahko odkrijemo tudi v sebi. Lepota Zemljine umetnine je tudi spoznanje o svetu in sebi.

Lepota je tudi pravična. Prestolnica podzemeljskega kraškega kraljestva ni namenjena samo kronanim glavam, ki so jo obiskovale, ni namenjena samo mogočnim in slavnim, veljakom in silakom, namenjena je vsakomur. Tu stoji in ni je mogoče zasvojiti, si jo podrediti, ji ukazovati, v njej izrekati ukrepov in ji pisati zakonov. Hrum človeške zgodovine, trume ljudstev, ki prihajajo in izginjajo, topot konjskih kopit v davni divji ježi zadihanih jezdecev, množice na trgih v mestih nad njo, siloviti govorniki, trušč tankov in letal, zasedbe, upori in osvoboditve in zmeraj nove ureditve – vse to gre mimo v času, ko v njeni žuboreči tišini zrase majhen kapnik. Znanstveniki so namreč izračunali, da so bile z metodo ESR in U/Th v stalaktitu iz Pisanega rova v Postojnski jami določene starostne vrednosti o 125.000 do 530.000 let. Nam navadnim smrtnikom so ti izračuni, za katere smo učenjakom sicer hvaležni, slabo razumljivi, kakor nekoč niso razumeli Halleya, ki je izračunal, da je Zemlja votla. Morda so minljivemu in ranljivemu človeškemu življenju od razumskih izračunov in podatkov bližja čustva - čudenje, slutnja naše minljivosti spričo večnega kamnitega časa, tesnobno občudovanje, ki nas prevzame, ko potujemo skozi hodnike in dvorane mogočne podzemeljske stvaritve. In morda prav zato tega ne znamo izraziti drugače, kakor s prispodobami, kakršne spremljajo človeštvo od grških časov, ko so se v votlinah rojevali bogovi ali s spominom na slovenske bajke, v katerih se je skozi jame prišlo na drug svet, na travnato poljano, kjer v rosnem jutru kosijo mladi kosci. Lepota je pravična tudi zato, ker jo vsakdo lahko vidi po svoje. Vsakdo po svoje. Poznam človeka, ki s Postojnsko jamo živi od otroštva. Neznansko jo občuduje, lahko bi rekel, da jo po svoje ljubi: pravi ji namreč - Ona. Gotovo je zanj najlepša med vsemi, čeprav je najstarejša, saj je stara kakor Zemlja. A je tudi najmlajša, saj jo poznamo komaj dvesto let - komaj dva centimetra rasti stalaktitov - od dneva, ko je nek njegov davni skromni rojak priplezal iz jame in vzkliknil: Tu je nov svet, tu je paradiž."

- Drago Jančar