V Postojnsko jamo ste prišli kot biolog … Ste se prijavili na razpis za skrbnika človeške ribice?

Ja, to me je zelo pritegnilo! Slišalo se je zelo zabavno. Prijatelji so me hecali in spraševali, ali jo bom vodil na vrvici na sprehod. (smeh) In tako sem prišel na prvi intervju za službo! Že takoj na začetku me je Postojnska jama osvojila, saj sem kot biolog skupaj s Slavkom Polakom imel privilegij, da sem videl dobršen del jame, ki ga večina ljudi ne bo nikoli. To je eden lepših spominov.

Kako dobro pa ste pred tem poznali človeško ribico?

Ja, poznal sem jo kar dobro. Sicer ne ravno v detajle … Preučevali smo jih na fakulteti, v naravi pa jih pred tem nisem prav veliko videl. Z njimi je res lepo delati.

Kaj vas pri človeški ribici kot biologa najbolj fascinira?

To vedno povem tudi skupinam: Že res, da lahko živi sto let, ampak najbolj me fascinira, da lahko preživi sedem let brez hrane!

To vama ni skupno, ha?

(smeh) Mogoče nama je aktivnost skupna. (smeh)

Torej pasivnost.

Ja, ampak v resnici sem precej aktiven, saj sem res ogromno po jamah – tudi v prostem času. Jamarstvo imam preprosto rad. Uradno sem jamar že več kot 22 let. 

Pa ne le jamar in biolog. Ste tudi jamarski reševalec in jamski vodnik!

To je moj plus pri jami, saj je moje delo zelo raznoliko. Pri delu lahko izkoristim tudi svoje jamarsko znanje iz reševalne, običajno, ko se pripravljamo na kakšen večji dogodek v Koncertni dvorani. Takrat pride zelo prav uporaba vrvne tehnike in tudi to je delo, ki ga imam zelo rad. Sicer pa čistimo jamo – vsako leto v zimskem času pobiramo smeti, saj se je v 200 letih marsikaj nabralo. Velikokrat se moramo 'tlačiti' v ozke razpoke, da pridemo do smeti. Gre za ogromno dela in še veliko let bo trajalo, preden bomo jamo zares približali začetnemu stanju. V nekaj dneh zagotovo nabereš »za ene dve karjoli«. Počasi, upajmo, da bo teh smeti čim manj.

V ljubezni radi rečemo: daleč od oči, daleč od srca. Je tudi pri jamah tako? Ali obstaja zavedanje, da so v delih, kamor naš pogled ne seže, pravzaprav največji zalogovniki čiste pitne vode, da obstaja življenje pod zemljo?

Tudi sam prihajam s kraškega območja, in menim, da se ljudje, ki živimo s krasom, tega dobro zavedamo. Sicer pa mi je moje delo še toliko bolj všeč, ker lahko tudi z zgodbami in spoznanji o človeški ribici ozaveščamo; poudarimo, da je največji sovražnik, grožnja za človeško ribico in pitno vodo pravzaprav človek. Menim, da ljudje v Sloveniji vendarle niso tako zelo distancirani od tega, kako pomembno je, da zadržiš čisto vodo. Kmetje, ki na polja zlivajo gnojevko, pa so druga zgodba. Ampak ljudje, ki tega ne želijo slišati, verjetno tudi ne bodo prišli v jamo.

Obiskali ste številne jame. Zakaj pa je ravno Postojnska jama nekaj posebnega?

Kot jamar nimam svoje najljubše. Gre za lepoto v detajlih. Rad povem, da morda Postojnska jama res ni največja in najdaljša na svetu, ima pa vse na enem mestu. Kot jamar sem obiskal ogromno jam, kjer je vse skupaj 'samo en rov' in nič drugega. V Postojnski jami pa imaš kapnike od začetka do konca, ogled je ravno prav dolg – uro in pol, prehodna jama je. Mislim, da je to najbolj popolna turistična jama. Vse je na enem mestu. 

Kateri del 24-kilometrske turistične jame pa vam je najbolj všeč?

Pravzaprav obstaja več točk, ki so zares lepe. Ena najljubših je zagotovo vhod v Pivko jamo, del, kjer pogledaš reko proti toku. Zelo lep mi je tudi Vilharjev rov. Do tam se moraš splaziti po lužah, a je vredno, saj se tam nahajajo jezera s človeškimi ribicami in stranski podzemni pritok, ki je tudi zelo lep.

Ste kdaj prespali v jami?

Ko smo bili prvič v zgodovini človeštva priča izleganju mladičkov človeške ribice leta 2016, sem ob njih prebedel tudi po 20 ur. Ko enkrat začneš delati za mladičke, moraš delo tudi končati. Ker v jami čas preprosto ne obstaja, sem se iz jame velikokrat vračal tudi ob 2. ali 3. uri ponoči.

Pa vas je bilo kaj strah?

Nekoč sem šel sam peš iz jame … Pa sem si malo za hec začel predstavljati, da me bo nekaj zagrabilo in potegnilo v špranjo. Takrat začne delati instinkt in te dejansko popade strah! Ampak samo zaradi domišljije. V tistem trenutku je pred mano skočil polh in bil sem dobesedno prepričan, da je po meni. Ko vključiš domišljijo iz kakšnega filma, induciraš ta strah … Nato pa je še ta polh imel »idealen timing«! Če bi me kdo slišal … Ne vem no, bili so zelo visoki toni. (smeh)

Primož, kako bi opisali jamskega vodnika Postojnske jame?

Čisto preprosto: zanima ga narava, rad dela z ljudmi in je potrpežljiv. Interakcija z ljudmi ti mora vzbujati dobre občutke, ne da si živčen že, ko jih vidiš na 100 km. Velikokrat pa dobiš v skupini tudi koga, ki veliko ve, veliko več kot ti. Takrat trenutek izkoristiš, da nadgradiš informacije in jih drugič uporabiš. Nekateri pa so res tako srčni gostje, da se nalezeš tega, in potem vidiš, da je še upanje.

Kaj vam pomeni biti del prve jamske vodniške službe na svetu?

Če so odnosi dobri, potem vse dobro poteka. Si odgovoren do sebe in svojih sodelavcev. Če vse to štima, potem je veliko lažje delati. To se je gradilo 200 let in v tolikem času se bistvo izlušči. Četudi je navzven kaos, veš, da so tiste točke, ki se jih moraš držati. Samo sekirati se ne smeš. Moram pa ti povedati … Vodniška služba: težko je bilo priti v ta klub. Na začetku se je to zelo občutilo. Zame je bil cel praznik, ko mi je po treh mesecih dela pri Postojnski jami eden od takratnih vodnikov v trgovini dejansko odzdravil, ko sem ga srečal. To je bil res praznik. To so bili »tough boys«. V ta klub nisi prišel kar tako. Zdaj so se časi nekoliko spremenili. Zdaj je veliko bolj mehko okolje, na začetku pa so bili kar »big boys«. Svoje mesto si si moral zaslužiti. Začel si na nuli. Nič narobe s tem. Malo je bilo težko, a v resnici so vsi zelo fajn ljudje.

Vaši opisi so vedno zelo slikoviti. Kako bi opisali Postojnsko jamo skozi 200-letno zgodovino?

To je ena konstanta: večina sprememb, ki jih vidiš, so bile narejene s strani ljudi. Jaz sem to doživljal in opazoval predvsem takrat, ko smo čistili jamo, ko najdeš nek predmet. Recimo oljna lučka, ki je morda tam že 150 let … Takrat pomisliš, kaj vse je ta jama že videla in doživela, in kako je na koncu prišlo do tega, kjer smo zdaj. Lahko si predstavljaš, kako je jama vse to opazovala, kaj vse delamo v njej: ene stvari so bile boljše, druge slabše, ampak trenutno, mislim, da zelo lepo skrbimo zanjo.

Menite, da se je v večini sarkastično smejala ali obupovala, se veselila?

Ona je stara 2 milijona let, mi pa se ženemo za teh nekaj dni, pa za eno pohvalo … Po moje si misli: »Kol'k brez veze!«

Kaj je tisto, kar vam je Postojnska jama dala in vam nihče ne more vzeti?

Spomine. Veliko dobrih, veliko težkih, ampak ta izkušnja, ko smo imeli mladičke 2016, ves ta stres, hkrati pa en kup zanimivosti in veliko novega … Izleganje mladičkov – prvič pred očmi svetovne javnosti – je bila ena zelo zanimiva izkušnja.

Torej porod?

Preporod. Morda za ribico porod, zame pa preporod.