Od bankirja do jamarja: Zgodba o novih začetkih

V letu, ko praznujemo 200-letnico prve jamske vodniške službe, ki je bila ustanovljena prav v Postojnski jami, z dolgoletnim voznikom in glavnim skrbnikom voznega parka odkrivamo čare tega poklica. Samo Dolenc je tisti, ki vas pozdravlja z obcestnih plakatov in hkrati človek, ki je pisarniško kravato po lastni volji zamenjal za škatlo z orodjem.

Samo Dolenc

Voznik legendarnega jamskega vlakca: 10 let
Posebnost: maha vam z jumbo plakatov Postojnske jame

Kakšen preobrat! Iz banke v Postojnsko jamo?

Ja, delal sem kot ptiček zaprt v kletki. In še danes se spomnim, ko je k meni na okence prišel lokalni finančnik in me vprašal: »Kaj zdaj, si se že kaj naučil?« In sem suvereno odgovoril: »Ja, pa saj mi kar gre …« In je zaključil pogovor: »Super, ker to boš delal še naslednjih 40 let!« Takrat se mi je stemnilo. In ko je naslednjič – prav tako na banko – prišel  nekdanji vodič pri Postojnski jami, sem si rekel: »Pi***, tudi jaz bi nosil to lepo uniformo!« Potem pa sem spoznal nekaj vzdrževalcev iz tehnične službe, ki so mi povedali več o tem, kaj delajo, in delo me je vse bolj mikalo. Ko pa sem tu zares začel delati, mi je pa jama dobesedno prirasla k srcu.

Kaj je tisto, kar vas kot voznika jamskega vlakca najbolj fascinira?

Z moje perspektive so Postojnska jama kapniki in vlaki. To je začetek in konec. Dokler Luka Čeč ni odkril Postojnske jame, tu ni bilo nič. Tu ni bilo hotela in restavracij. Vse to je omogočila jama. Zato pravim, da je ona začetek in konec. Turisti pridejo zaradi Postojnske jame. Spomnim se, ko smo bili še otroci in smo tekali po naravi, niti za hip nisem pomislil, da je pod nami mogočna jama in vse to dogajanje. Ko smo avgusta tekali po Soviču (lokalna vzpetina) je pod nami hodilo več tisoč ljudi! Kaj vse je skrito tu! Plesna dvorana, Gora, kakšen volumen, kakšne površine! Dvorane, koliko vrst kapnikov – stalagmiti, stalaktiti, stebri, bela, rdeča dvorana in koliko nivojev!

Sliši se, da jo poznate kot lasten žep!

Večkrat se hecamo, da zame Postojnska jama ni drugi, pač pa prvi dom! Seveda je odvisno, kaj tu delaš, a meni res veliko pomeni, da je vsaka stvar čim boljše narejena, hitro urejena in tudi, ko sem prost, vse naredim, samo da je »zrihtano«. Zato, ker vem, da so zadeve vezane ena na drugo. Pa tudi, ker imam s sodelavci lep odnos, pristne vezi. Potem se že zaradi tega potrudim. Z veseljem grem pomagat, ker so ob meni dobri ljudje. In z nekaterimi smo dejansko družina. Ni problema – niti ko je za delati niti ko gre za zabavo. Postojnska jama je kot neko zavetje.

Ste model s plakata! Se je zaradi tega vaša prepoznavnost kaj povečala?

Tisti, ki se me spomnijo še iz otroštva, mi velikokrat rečejo: »Smo ti mahali na Krku!« ali pa »Sem te pozdravljal na meji z Avstrijo!« Drugi gostje pa vprašajo: “A nas bo 'un stric s plakatov' peljal?”

Na kaj bolj »padajo« dekleta: na bankirsko obleko ali na jamarsko uniformo?

Mislim, da je to odvisno od posameznice: za ene mora biti vse 'poštirkano', za druge pa vsaj malo brade, pravi moški.

Torej ste zdaj v jamarski uniformi bolj moški?

Ja, po moje, da je vzdrževalec bolj moški, kot pa da bi bil vsa poštirkan, z eno aktovko … Brez šmira na roki. (smeh)

Zakaj vas jamski vlakec tako intrigira?

Preprosto zato, ker gre za precej specifično zadevo. Jamski vlak v Postojnski jami je prototip. In ravno s tega vidika je delo zahtevno. A to imam rad - ves čas so novi izzivi.

Bi lahko na kakršenkoli način primerjali poklic bankirja in skrbnika jamskih vlakcev?

Lahko. Pri obeh poklicih moraš biti zelo skoncentriran, natančen. Na banki pri štetju denarja, tu pa je toliko vijakov, da če enega od mnogih pozabiš priviti, lahko nastane zares velik problem!