Zakaj je tako fino biti vodnik pri Postojnski jami?

Janez: Prvi razlog so sodelavci, drugi obiskovalci. Ves čas je živ žav. Tudi en dan ni enak včerajšnjemu in ves čas smo v akciji. Vodniki smo vedno pri jami; ni važno ali je ponedeljek, torek, lepo ali slabo vreme, praznik ali nedelja. Mi smo vedno tu. Mi smo družina.

Čisto prava družina, kajne?

Janez: (smeh) Ja, mislim, da se pri Toniju ne da nič več pomagati. Ta pot je že začrtana. Vsak vikend me sprašuje, če lahko gre z mano … Hoče biti poleg, želi biti v centru dogajanja. Samo še čaka, da minejo tri, štiri leta, da bo lahko zares delal kot jamski vodnik pri Postojnski jami.

Zakaj pa ga vodniška služba in Postojnska jama tako privlačita?

Janez: Takih prijaznih 'čudakov', ki te tako lepo sprejmejo medse, te ogovorijo in učijo, ne najdeš kjerkoli. Toni je pri Postojnski jami kot doma! Je pa tudi član Jamarskega kluba Rakek in kot kaže bomo dobili pravega jamarja! In moram poudariti: Vse jame so lepe, ampak Postojnska je najlepša. Naša je. In nenazadnje: take organizacije, kot je pri nas, je ni nikjer. Nič ne pretiravam.

Toni: Pa ker je dobra družba, zanimivo delo! Lahko se učim jezike! Vse, kar se tu dogaja mi je preprosto všeč!

Katerih jezikov pa si se naučil?

Toni: Veliko angleščine in nekaj italijanščine in nemščine …

Kaj pa ti je pri gostih najbolj všeč?

Toni: Hm, zanimivo vprašanje! Všeč mi je, ker so dobrovoljni in te pohvalijo, če jim kaj zanimivega poveš!

Kakšen pa mora biti dober vodnik?

Janez: Najprej moraš ti in tvoji svojci sprejeti, da ne gre za običajen poklic od sedmih do treh. Praznikov in počitnic, takrat, ko jih drugi imajo, za nas ni. Kdor tega ne sprejme, po eni ali dveh sezonah gre. Kdor sprejme, pa postane pravi 'jamar'. Taki smo. Znamo jezike, znamo obrniti stvari na hec, družabni smo!

Kako se je ugled vodnika skozi čas spremenil?

Janez: Jamski vodnik je vedno nekaj pomenil. In še vedno – vodnik v jami je pomemben. S starostjo tudi vse bolj spoštovan. Poleg tega pa tudi uniforma naredi svoje. Opažam, da je vodnik predvsem za goste iz Italije, Nemčije in Avstrije »prvo in zadnje«. Zato je pomembno, ne le, da poznaš jamo, temveč da poznaš svoje goste: ne le, koliko jih je v državi in kdo je njihov predsednik, temveč tudi, kdo je zmagal na nogometni tekmi, kakšno vreme je bilo zadnje dni v njihovi državi, aktualne novice, tudi kroniko, nogomet pa res vedno zmaga! Ali je prvi München ali kakšen drug.

Toni: Uf, vodniška služba se mi zdi precej zahtevna … V resnici prav zakomplicirana! (smeh)

Prisotni ste bili pri vseh največjih snemalnih projektih v jami. Je to tisto, kar vam je še posebej všeč?

Janez: Res je, od snemanja Witcherja v Predjamskem gradu pa do drugih ogromnih projektov v tako zelo specifičnem okolju, kot je Postojnska jama. Zelo lepo je, ko se projekt začne; prva, druga izvidnica, koordiniranje, dogovarjanje, izzivi … In po več tednih, mesecih priprav, ko uspe. To je zakon. Smešno se sliši, a morda je bil zame eden najlepših projektov prav v času korone, v času največjega zaprtja, ko je bila jama za goste zaprta, mi pa smo delali, sodelovali s snemalno ekipo in si vzeli čas za detajle. Hudo je bilo opazovati zaprtje, za snemanje pa je bil to idealen čas.