Zdi se, da ste sodoben »jamski človek« …

Jaz sem zrasel z jamo! Že kot otroci smo vsako popoldne klatili po jamah. Čisto po robinzonsko – z vrvmiin svečami. Zato sem tudi k uradnemu jamarskemu društvu prišel še pred dopolnjenim 18. letom. V jame pa sem bil vedno zaljubljen. V Postojnsko jamo sem prišel leta 1997 in tu tudi ostal. Tu ni dela, ki ga kot jamar nisem opravljal: od čuvaja, pobiranja smeti, čiščenja jame, vodenja …

Kaj vam je Postojnska jama dala?

Postojnsko jamo težko ocenjujem, ker sem več tisočkrat bil v njej. Težko govorim o tem, kaj me najbolj navdušuje. Morda so s časom nekatere stvari postale “same po sebi umevne”. Nekdo, ki pride sem prvič, stvari popolnoma drugače dojema kot jaz, ki jamo vidim vsak dan. Ko si navajen tega, ko živiš s tem in celo življenje živiš skozi to jamo, težko opišeš.

Tudi vaša soproga je jamska vodnica, v Postojnski jami sta se tudi poročila. Bodo tudi vajini otroci jamarji?

Trenutno kažejo velik interes, čas pa bo pokazal svoje … Veš, jaz sem malo čuden človek. (smeh)

Vem. To je beseda, s katero sebe opisujete malodane vsi jamarji.

Ja, ker smo res. Zato, da si v jami, moraš biti malo čuden. Jama ni naše naravno okolje, v katerem bi funkcionirali. Od kar se ukvarjam s pridobivanjem kadrov, vidim, da pridejo ljudje, ki si mislijo, kako 'oh in sploh bom', ampak ko gre enkrat v jamo, spozna: »Ni šans, da bi jaz to delal.« To je okolje, ki ni vsakdanje. V jami preprosto ne preživi vsak. Ali jo začutiš ali pač ne.

Janez, kje pa preživljate čas, ko niste v jami? Kam se npr. odpravite na dopust?

(smeh) Vsak dopust gremo pogledat vsaj eno ali dve jami. Jaz sem prepariran s tem. Skoraj 40 let sem v jamarstvu. To ti pride v kri. Tudi naš humor je poseben.

Poseben?

Gre za črn jamski humor, ki marsikje ni toleriran. Za marsikoga je zelo grob.

Pa vendarle – kateri del Postojnske jame vam je najbolj ljub?

V Postojnskem jamskem sistemu me najbolj navdušuje Otoška jama. Skriti biser, ki je zelo luštkan. V ožji Postojnski jami pa so mi všeč Male jame, saj izstopajo. Veš, morda jaz malo preveč trdno stojim na tleh in sem eden tistih, ki težko govori puhlice in naklada v smislu: »To je oh in sploh.« Rad poudarjam realnost. Tudi ženski ne bom delil komplimentov, ji trosil pohval itd. Nisem tisti, ki bom skakal naokrog. Če bom rekel »To je dobro«, je zame to že superlativ! In enako je tu. Postojnska jama je ekstra. Sploh, če greš po svetu in vidiš še kakšno drugo jamo, boš dejansko vse to, kar vidiš tu na enem mestu, zelo težko videl. In če rečem, da je super, je to že nad vse. Sicer bi rekel: »Ma ja no, jama!«