Kaj vas tudi po upokojitvi še vedno vleče k Postojnski jami?

Eno z drugim – kar delo ponuja. Ko si toliko časa med sodelavci, se ustvari družina. Pogovori stečejo, tu je prijetno vzdušje. Če te nekaj dni ni, ti preprosto nekaj manjka. Kot domačin sem se od nekdaj navduševal nad Postojnsko jamo in z veseljem jo predstavljam gostom … Tu je vsega po malem. Vsak del jame in v vsakem obdobju – deževnem ali sušnem – je Postojnska jama nekaj posebnega. V resnici je vse zanimivo, čeprav ni nič novega. Vedno, ko se pelješ, vidiš kaj, česar doslej še nisi …

Kako se je skozi leta spremenila vožnja jamskega vlakca?

Zagotovo se je spremenil sistem vožnje, kako je tehnika napredovala; kako te določene stvari razbremenijo. Vsak tip vlakca ima svojo zgodovino, ti zadnji, iz leta 2019, so največji luksuz – z vsako lokomotivo je lepše, določene stvari so enostavnejše – tehnika te razbremeni, prižiganje luči, zaviranje, posipanje. To je pri novih vlakcih v primerjavi s prejšnjimi kot noč in dan.

Biti šofer unikatnega jamskega vlakca je velika specifika – to je veliko več kot biti voznik klasičnega  avtobusa, taksist, pilot, mornar ali strojevodja hitrega vlaka …

Ljudje, ki tega ne poznajo, imajo mnoga vprašanja: zanimajo jih povsem tehnične stvari, tudi občutki so drugačni kot pri vožnji klasičnega vlaka. Največ vprašanj imajo otroci in Nemci. Zanima jih, kaj vlak poganja, kako dolg je, kolikšna je razdalja med tirnicami itd.

Pa si lahko predstavljate Postojnsko jamo brez jamskega vlakca?

Ne.

Kaj pa vas je v teh letih dela pri jami najbolj navdušilo?

Najbolj mi bo v spominu ostala ekskurzija Dalmatink. Na mostu v jami je ena od starejših gospa priznala, da ne zmore več nadaljevati. Osebno sem jo vzpodbudil, jo prijel pod roko in ji ponudil, da jo tako spremim do konca. Skupaj smo šli skozi Lepe jame in ko smo prišli do Koncertne dvorane, me je pogledala, in tista zahvala, ki je žarela iz njenih oči … Nikoli je ne bom pozabil: »Če bi to, kar sem videla, zamudila, bi precej zamudila!« S tem se strinjam tudi sam.

Že kar nekaj let ste uradno v pokoju, a kljub temu vas še vedno redno srečujem kot strojevodjo.

V meni je toliko tega – toliko jame – da mi, če me ni tu, nekaj manjka. Leta so sicer naredila svoja. Ne predstavljam pa si dneva brez tega. Še vedno se z veseljem vračam.