Do Postojnske jame ste že kot otrok imeli posebno spoštovanje.

Prihajam iz Petelinjega pri Pivki (328 prebivalcev op. p.) in zame je bil prihod k Postojnski jami kulturni šok. Ko sem prišel sem, se mi je odprl svet. Ljudje s celega sveta, ki govorijo različne jezike, vsak je bil po svoje oblečen … To mi je bilo všeč. Zdel se mi je velik privilegij, da sem lahko v centru dogajanja.

Kako pa Postojnsko jamo vidite danes?

Nobena druga jama ni v taki poziciji kot naša. Že 200 let skoznjo vodimo občudovalce. Ne gre za umeten produkt, ki bi bil narejen za turizem pred 20 leti. Take infrastrukture, kot jo imamo pri nas, nima nobena druga jama. Tu ni stopnic, pot je horizontalna, lepa, široka, skupine se ne srečujejo, pelješ se z vlakcem. Z vidika logistike je Postojnska jama čisti perfekcionizem. Jama je, kot bi bila narejena za občudovanje in turistične obiske. 

Bi lahko rekli, da vas je Postojnska jama »naredila«?

Ko gledam z distance vidim, kako zelo smo organizirani. Imamo 200 let staro identiteto. To, kar jaz sem in tako, kot se jaz znam postaviti pred gosta, je rezultat dolge tradicije. Ta sistem je mene izoblikoval. Če pa prideš sem, ne da bi te kdo naučil, ti predal znanje, potem je to Legoland v Nemčiji: veliko ljudi, ki ne vedo, kaj delajo.

Kateri del jame oz. kaj vam je najbolj všeč?

Zame je najlepši del jame med Plesno dvorano in Razpotjem, pa tudi vrh Gore – Kalvarije, ki je sicer redko odprt za klasične obiske. Tam se človek nasloni na ograjo, pogleda na pokrajino kapnikov in sanja … Sicer pa s strani obiskovalcev, ko pridemo do Briljanta, pogosto dobim tudi vprašanje, kako je možno, da sta dva kapnika, ki stojita drug ob drugem tako različna. »To je skrivnost narave,« rad poudarim. »Poglejte moje oči – drugo ob drugem, a vsako svoje barve. Čudež narave.«

Kdo pa je pravi za vodnika pri Postojnski jami?

Jama naredi selekcijo sama: ambient, pogoji za delo in urnik niso za vsakega. Tudi nas, ki tu ostajamo več desetletij, sta jama in dinamika tu izoblikovala. Vsak med nami ima svojo teorijo. Nekdo prisega na zabaven pristop, drugi na bolj strokoven, pravzaprav gre vsak skozi različne faze. Trenutno sem sam v fazi, ko se zavedam, da moram obiskovalcem s svojo interpretacijo »dati misliti« in jim hkrati pustiti dovolj časa, da sami pridejo do zaključkov. Dati jim moram orodje, uporabljati pa ga morajo sami. Nima smisla, da kažem na vsak kapnik posebej.

Kakšen pa bi bil ključen nasvet za bodoče jamske vodnike?

Ne reagirajte prehitro. Marsikdaj 'zapnemo' za stvari, za katere sploh ne bi bilo potrebno. Tri četrt problemov se reši samih od sebe.

Danes po Postojnski jami vodite italijansko govoreče goste. Kaj vam je pri delu še posebej všeč?

Dinamika – z njimi ni nikoli dolgčas. Ko Italijan reče »Ho capito!«, takrat vem, da ni razumel nič! (smeh) Me je pa že večkrat presenetilo, da kljub temu, da smo sosedje, Italijani Slovenije ne poznajo tako, kot bi si zaslužila. 

Ste pa vodniki Postojnske jame tudi sicer pravi 'influencerji'! Dobesedno imate svoje 'followerje' …

(smeh) Nedavno sem bil na družinskem izletu na Plitvičkih jezerih na Hrvaškem. In tam, sredi Plitvičkih jezer, turisti kažejo za mano in pravijo: »Questo è la nostra guida!« Podobno se mi dogaja tudi drugod. Marsikje so me že pocukali za rokav – očitno sem naredil vtis.

Zdaj pa čisto resno: kaj vam pomeni Postojnska jama?

Pri tem sem zelo pragmatičen. A konec koncev sem prav tu spoznal svojo ženo. Bila je francoska vodnica ... Lahko bi rekel, da jama povezuje. Dala mi je eksistenco in življenje.