Kaj vas je pripeljalo v Postojnsko jamo?

K Postojnski jami sem prišel še kot študent, ker sem potreboval denar. A bolj kot sem spoznaval delo jamskega vodnika, bolj sem spreminjal tudi mišljenje. Morda je bila to moja duševna niša, da sem se nekje zares našel. Da sem končno postal del nečesa in dokazal, da nekaj znam. Sprva sem vodil skupine v angleščini, šele kasneje so prišli tudi drugi tuji jeziki. In takrat sem ugotovil, da sem v tem res dober. Ko sem enkrat »padel noter«, je bilo precej osvobajajoče. Danes sebe vidim kot dinozavra med vodniki. Malo nas je še takih, to pa zato, ker se trendi spreminjajo. Včasih smo prigode pisali mi, danes jih piše TripAdvisor. Ampak ne odstopam. V čast mi je, da znam jamo predstaviti na svoj način.

Imam občutek, da za vas Postojnska jama ni zgolj služba?

Jaz sem Postojnska jama! Ne govorim o podjetju, temveč o jami. Tako čutim. To je v bistvu moj dom. Ali pa drugi dom. Pravzaprav je prvi, saj drugega sploh nimam. Veš, to je prekletstvo, ki ga morda eni bodo, drugi pa ne bodo priznali. Gre za zelo specifično službo, ni za vsakogar. A jaz še vedno verjamem, da sem dobro izbral. Tega ne bi smel reči, ampak jaz v življenju nisem delal! (smeh) Prišel sem v trenutku, ko nisem vedel, kam se podajam, in sem se tu našel. Ali pa je Postojnska jama našla mene. Saj ne vem. Jami najbolj zaupam. Jaz se z jamo pomenim. Jaz ne pokažem dostikrat, da sem slabe volje. Saj sem zgovoren, redkokdaj sem nenasmejan, ker znam tudi igrati. Ampak veš, pred jamo pa ne. Jama ve vse o meni. Tisti trenutek, ko sem tam, se počutim dobro. To je moja varna cona. 2/3 življenja sem tu. Pa se ti zdim naveličan?

Kateri del jame pa vam je najljubši?

V resnici ga ni dela jame, ki mi ne bi bil všeč. Vsak del jame ima svoje specifike.

Kljub temu, da je dotikanje kapnikov strogo prepovedano, dobro veste, da kapniki tudi zelo lepo zvenijo, kajne?

Dva dela jame sta, kjer izjema velja. Seveda, pa moraš imeti publiko, ki si to zasluži. To, kar jaz igram, je običajno kukavica, melodija, ki so me jo naučile starejše generacije vodnikov, jaz sem jo le malo prilagodil. Zelo dobro pa zveni tudi »Smoke on the water«. Dejstvo je, da so kapniki v nulo uglašeni.

Spomnim se svojega prvega leta pri jami. V vodniški sobi so bili še inštrumenti od prejšnjega večera, ko smo imeli vodniki svoj znameniti piknik. Eden je imel kitaro, drugi harmoniko. In celoten obisk skozi Postojnsko jamo smo speljali tako, da smo vodniki inštrumentalisti hodili in peli spredaj, gostje pa so skupaj z nami skozi celotno jamo prepevali. Si predstavljaš, da bi to bilo danes možno? Noro! To je eden tistih norih trenutkov, ki si jih zapomniš za vse življenje!

Kakšen mora biti dober jamski vodnik?

Vsak vodnik mora to, kar ima, dati. Dejstvo je, da nobena od stvari, ki si se jih učil za licenco, ti ne bo pomagala. Moje mnenje je, da vsak del jame zahteva drugo osebnost. Zato sem v tem klasičnem turističnem delu bolj klasik, v Črni jami lahko pristopam odločno kot komandos brez rokavov v smislu: »Jaz to lahko zdržim.« Kakšen od kolegov pristopa kot speleolog s čelado in čelno lučko … Dati moraš sebe. 

Z naslovom katere rockerske pesmi bi najlepše opisali vodniško službo?

Veš kaj, ne maram Rolling Stonesov, ampak vseeno bi izbral njihovo: »It’s only Rock’n’roll, but I like it.« In to velja za oboje. Tako za vodniško službo kot za Postojnsko jamo. Vedno me sprašujejo: »A ti ni dolgočasno ves čas eno in isto?« Ma kaj dolgočasno! Ne, ker to je rock’n’roll in rock’n’roll ni nikoli dolgočasen. In rabi publiko!