Kakšni spomini vas vežejo na delo jamskega vodnika pri Postojnski jami?

Pestri. (smeh)  Delo z ljudmi je delikatno. V jamo smo hodili tudi šestkrat dnevno! Cel dan smo bili v jami. Spominjam se, da je v mojih začetkih en sam vodnik v skupini peljal tudi do 400 ljudi hkrati! Zdaj so obiski odlično organizirani!

Kakšen pa mora biti jamski vodnik po vašem mnenju?

Olikan mora biti. A samo do določene mere!

Kje pa je tista meja?

Sam jo moraš najti! Marsikaj se je dogajalo v tej veliki gneči, marsikatero situacijo smo reševali … A vsakemu novemu vodniku bi položil na srce, naj bo vljuden in kako pomembno se je izobraževati. V mojih časih smo vsi vozniki imeli tudi izpite za jamskega šoferja. Jaz imam svojega doma še vedno spravljenega. Tako da – teoretično - lahko peljem! 

Zdaj je po 200 letih prvič ženska voznica. Veste to? 

To me ne preseneča! (smeh)

Kateri del Postojnske jame pa vam je najbolj všeč?

Ja, Lepe jame, seveda.

Zakaj pa?

Ja, ker so lepe. Polno kapnikov, figuric, malo domišljije … No, tudi Velika gora – ko prideš na vrh je mogočna. No, vse je lepo. Edino vlak je šel včasih prehitro. 

Je šel hitro v vaših časih? 

Koliko gre zdaj? 

Mislim, da okrog 7 km/h. 

Ajej, v naših časih je šel še enkrat toliko! Pa vodniki smo morali skakati z vlaka; skoči dol, teči prižgat luč in nazaj na vlak. In to vse med vožnjo pri taki hitrosti. Vse, dokler niso uredili foto celice. Ker sem malo težko tekel, so mi vsaj malo pristavili, ampak sicer so šoferji vozili brez prekinitve. Bilo je zelo nevarno. 

Kako pa kaj kolegialnosti med jamskimi vodniki?

Pomagali smo drug drugemu. Za zadnji obisk sem se zmenil s kolegi, da so oni odšli predčasno, pa sem potem sam odpeljal skupino v štirih različnih jezikih. Pri tem pa sem moral paziti, da sem uporabljal za vse jezike iste besede, saj so bili med gosti tudi taki, ki so razumeli več različnih tujih jezikov. In če sem v francoščini uporabil drugo besedo kot v italijanščini, ni bilo prav. Pri tem se spomnim, da je kot vodnik pri Postojnski jami delal tudi moj profesor francoščine Pavlica. In, veste, jaz sem bil zelo radoveden, tako sem ga ves čas spraševal in se učil slovnico. Italijanščino pa so me naučili kar 'ta stari' vodniki. In v parih letih sem 'prišel noter'. Ko sem prvič vodil Francoze, sem jih na koncu vprašal: »Ste me razumeli?« In so odgovorili: »Smo! Kar nismo, smo pa uganili!«

Kasneje je pri Postojnski jami kot vodnica delala tudi vaša hči Urška, danes lahko obiskovalci Postojnske jame srečajo vašo vnukinjo Laro. Je prijeten občutek, ko veste, da ste ju navdušili?

Seveda je! Hči je vodila Francoze. Še sam sem ji pomagal govor napisati. Nikoli pa nisem hotel na obisk Postojnske jame z vnukinjo, da ne bi imela občutka, da jo kontroliram. Ampak zanjo me ne skrbi, ona se znajde! 

Vas je Lara prosila za kakšen nasvet? 

Kvečjemu bi lahko ona meni dala kakšen nasvet! Ampak če me zdaj postavite pred francosko tablo, se ne bi čisto nič ustrašil. 

Ko smo se z Američani, za katere sem vedel, da so bolj plašni ljudje, peljali skozi tunele, sem vsakič,  tik preden smo zapeljali vanj, zakričal: »Heads down!« Vsi so se sunkoma znižali dol, jaz pa sem stal med vožnjo, samo malo sem sklonil glavo. Potem sem rekel: »Heads up,« pa spet »heads down!« Šele na koncu vožnje me nekdo pogleda in reče: »Kako pa lahko vi stojite?« »Veste,« sem mu smeje odgovoril, »jaz sem vajen!«

Bi še znali odvoditi celo turo?

V angleščini? Bi. V francoščini in italijanščini pa sploh. Še vedno se spomnim formule, kako nastanejo kapniki: CaCO₃ + CO₂ + H₂O → Ca(HCO₃)₂

Pogrešate kaj vodniško delo pri Postojnski jami?

Ja, seveda! Še zdaj sanjam o tem! Ampak veste, kaj sanjam? Zanimivo, kaj v človeku ostane: da nisem prav beležil jamskih ur, pa da nisem našel izhoda. Potem pa se zjutraj zbudim in sem potolažen.  

Ampak zagotovo se spominjate tudi lepih stvari?

Ja, dosti! Posebej pozimi, ko smo karte špilali. Pa šah igrali, namiznoteniške igre – še vedno doma hranim pokale! … Pa spomnim se, ko so prišle mini krila v modo! Turisti so stali pri znamenitem napisu Postojnska jama in fotografirali mlade punce, ki so hodile po stopnicah. 

Samo turisti ali tudi vodniki? 

Ne, mi pa ne! 

Bi lahko rekli, da so bili ljudje pri jami vaša druga družina?

Zagotovo. Če pa se kdaj nismo razumeli, smo to hitro rešili s humorjem!